Sporocilo za javnost Ministrstva za zunanje zadeve in evropske integracije RH
Ministrstvo za zunanje zadeve in evropske integracije Republike Hrvaške želi v zvezi s sporocilom za javnost št. 60/06 z dne 10. marca 2006, ki je sledilo objavi dokumenta "Stališca MZZ RS o prevzemu jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge", objavljenega na spletnih straneh Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, opozoriti na odziv Hrvaške narodne banke o problemu deviznega varcevanja hrvaških državljnaov v Ljubljanski banki.
Sporocilo za javnost Ministrstva za zunanje zadeve in evropske integracije RH
Ministrstvo za zunanje zadeve in evropske integracije Republike Hrvaške želi v zvezi s sporocilom za javnost št. 60/06 z dne 10. marca 2006, ki je sledilo objavi dokumenta "Stališca MZZ RS o prevzemu jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge", objavljenega na spletnih straneh Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, opozoriti na odziv Hrvaške narodne banke o problemu deviznega varcevanja hrvaških državljnaov v Ljubljanski banki.
ODZIV, 14. marec 2006
Odziv Hrvaške narodne banke o problemu deviznega varcevanja hrvških državljanov v Ljubljanski banki
V zadnjem casu postaja ponovno aktualno vprašanje neizplacanih deviznih vlog hrvaških državljanov, ki so jih ti vložili v Ljubljansko banko d.d., Glavno podružnico Zagreb in ki je povezano željami Nove Ljubljanske banke ali njenega kvalificiranega solastnika za vstop v hrvaški bancni sistem. Kakor je znano, Hrvaška narodna banka meni, da je to nesprejemljivo, dokler ne bo rešen vsaj tisti del dolgov Ljubljanske banke hrvaškim varcevalcem, ki se nanaša na tako imenovanao nepreneseno devizno varcevanje. Za slovensko stran je bilo to v preteklem obdobju nesprejemljivo. Posamezni slovenski vladni predstavniki se ob pojasnjevanju svojega zavrnitvenega stališca niso izognili niti ignoranci ali izkrivljanju neovrgljivih dejstev, v zadnjih dneh pa se posamezniki na pomembnih položajih celo niso vzdržali niti groženj z blokado Hrvaške na njeni poti v Evropsko unijo (kar je slovenska stran nedavno vendarle ovrgla), niti žaljivih diskvalifikaciji. Zato velja spomniti na nekatere osnovne slovenske teze, ki so se uveljavile v zvezi s tem primerom in se dotakniti njihove "utemeljenosti". Pri tem bomo za enkrat pustili ob strani medsebojno kontradiktornost nekaterih izmed njih.
1. teza – Slovenska stran nima nikakršnih obveznosti do hrvaških varcevalcev, ker so ti deponirali svoja sredstva v poslovalnicah Ljubljanske banke na ozemlju Hrvaške.
Ljubljanska banka je decembra 1969 na Hrvaškem ustanovila svojo podružnico, ki je v naslednjih dvajsetih letih doživela nekaj statusno-organizacijskih sprememb. Zadnja med njimi se je zgodila konec leta 1989, ko je s sklepom skupšcine Ljubljanske banke d.d. Ljubljana postala Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, brez statusa pravne osebe. Podružnica je poslovala za racun maticne banke, maticna banka pa je jamcila za njene obveznosti s svojim celotnim premoženjem, brez omejitev (kar ni nikakršna tukajšnja posebnost, pac pa mednarodni standard, ki velja tudi povsod po Evropi). To istocasno pomeni, da so tudi varcevalci Glavne podružnice Zagreb, ki ni imela statusa pravne osebe, bili in ostali v pogodbenem odnosu z maticno Ljubljansko banko d.d. Ljubljana.
2. teza – Z razpadom Jugoslavije je obveza Ljubljanske banke prenehala, varcevalcem je za devizno varcevanje jamcila bivša federacija, Nova Ljubljanska banka pa nima nobene zveze z Ljubljansko banko.
Jamstvo za varcevanje se aktivira (kar pravtako ni nobena tukajšnja posebnost), ko gre banka v stecaj. Vendar v primeru z Ljubljansko banko ni šlo za stecaj, sa je ta še nekaj let po razpadu bivše federacije redno poslovala pod istim imenom, nato pa se je spremenila v Novo Ljubljansko banko. To se je zgodilo, ko so sodišca v Sloveniji in izven nje pricela razsojati v korist varcevalcev, ki so prvi sprožili sodne postopke, da bi prišli do svojih hranilnih vlog. Ta poteza je bila izvedena z jasnim namenom, da se Nova Ljubljanska banka znebi obveznosti svoje predhodnice do varcevalcev izven Slovenije. V tej "preobrazbi" je Nova Ljubljanska banka prevzela prakticno celotno premoženje Ljubljanske banke in seveda tudi vse njene varcevallce v Sloveniji. Poleg tega pa je z Ustavnim zakonom iz meseca julija 1994, na podlagi katerega je bila zasnovana ta operacija, neslovenskim varcevalcem onemogocila izplacila njihovih terjatev na osnovi sodnih odlocb.
3. teza – Obveznosti Ljubljanske banke do hrvaških varcevalcev bi bile že poplacane, ce Hrvaška narodna banka ne bi "onemogocila poslovanja zagrebški podružnici" oziroma vstopa Novi Ljubljanski banki.
Dejstva govorijo povsem drugace. Po osamosvojitvi Hrvaške (in Slovenije) bi morala Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, uskladiti svoj status z novonastalimi okolišcinami, se dokapitalizirati, da bi bila sposobna nadaljevati s poslovanjem in od hrvaške centralne banke zaprositi za licenco za poslovanje. To se ni nikdar zgodilo. Namesto, da bi jo dokapitalizirala maticna banka, je bilo predlagano, da se zagrebška podružnica Ljubljanske banke v vecjem delu dokapitalizira s sredstvi iz Hrvaškega fonda za razvoj. Hrvaška stran iz razumljivih razlogov za tak model usposobitve Ljubljanske banke d.d., Glavne podružnice Zagreb, ni bila zainteresirana. Vendar v znak dobre volje in v prepricanju, da bo maticna banka vendarle našla nekakšno rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe strani, je Hrvaška narodna banka še vrsto let tolerirala zagrebško podružnico in ji dopušcala dolocen obseg poslovanja. Receno natancneje, dovolila ji je poslovanje v okvirih domacega placilnega prometa za potrebe izterjave njenih terjatev in placevanja njenih obveznosti. Dokoncno ji je žiro racun zaprla šele 14. julija 2000, kar pomeni, da je imela slovenska stran na voljo še celo desetletje, da bi uredila njen status v skladu z veljavnimi hrvaškimi predpisi in mednarodno prakso, s tem pa tudi problem neporavnanih obveznosti do varcevalcev v Hrvaški. To se ni zgodilo, izplacilo prihrankov pa se sedaj pogojuje s predhodnim, neposrednim ali posrednim, vstopom Nove Ljubljanske banke na hrvaški financni trg. Mimogrede, v Bosni in Hercegovini so omogocili vstop Nove Ljubljanske banke v bancni sistem, a obveznosti do varcevalcev vseeno niso poravnane.
4. teza – S tem, ko je Republika Hrvaška omogocila svojim državljanom, da so svoje vloge prenesli iz podružnic bank s sedežem izven Hrvaške v tukajšnje banke, je prevzela nase obveznosti do vseh varcevalcev, tudi tistih, ki še imajo veljavne hranilne knjižice Ljubljanske banke.
Republika Hrvaška je po osamosvojitvi, z namenom, da bi pridobila zaupanje državljanov v svoj bancni sistem, svojim državljanom omogocila možnost izbire med tem, ali želijo ostati v neposrednem pravno-privatnem pogodbenem razmerju z bankami, ki imajo sedež izven Hrvaške, ali pa želijo svoje terjatve prepustiti Republiki Hrvaški, ki jim jamci postopno izplacilo hranilnih vlog v obdobju desetih let. V nobenem od primerov obveznosti slovenske banke ne bi oz. niso prenehale. Razlika je le v tem, da je v primeru vlog, ki niso bile prenesene v banke na Hrvaškem, ta obveznost še naprej ostala neposredna obveznost do varcevalcev, v primeru prenesenih vlog, ki so bile med tem izplacane iz hrvaškega državnega proracuna – pa je pravica do terjatev postala pravica Republike Hrvaške. Preneseni sta bili približno dve tretjini od vseh deviznih vlog Glavne podružnice Zagreb. Lastniki ene tretjine vlog pa so verjeli, da bodo lažje in hitreje prišli do svojega denarja, ce bodo v svojih rokah zadržali veljavne hranilne knjižice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana. Torej, na podlagi neprenesenih vlog, imajo hrvaški državljani po zadnjih podatkih za 312 milijonov DEM glavnice plus obresti neposrednih terjatev do zagrebške podružnice Ljubljanske banke, hrvaška država pa zagotovo še vsaj dvakrat toliko za prenesene vloge, ki jih je izplacala.
5. teza – Slovenija ni imela nikakršne koristi od poslovalnic Ljubljanske banke na Hrvaškem, zakaj naj bi potemtakem imela obveznosti do njihovih varcevalcev.
Nihce ni nikoli odpiral bank iz dobronamernosti do lokalnih prebivalcev in podjetij, pac pa zaradi lastnih poslovnih interesov. Tako je tudi v primeru Ljubljanske banke. Podatki, ki so navoljo, kažejo, da je bil celoten znesek deviznih vlog, ki so ga vse banke iz Slovenije (torej celoten slovenski sistem Ljubljanske banke in ostale slovenske banke) deponirale pri Narodni banki Jugoslavije, samo za slabih dvajset odstotkov vecji od zneska, ki ga je deponirala sama zagrebška podružnica Ljubljanske banke. Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, je bila po zbranih deviznih vlogah najmocnejša med vsemi bankami v bivši državi, po velikosti aktive pa druga v sistemu LB. To precej prepricljivo prica o tem, kako pomembna je bila ta podružnica za celotno poslovanje najvecje slovenske banke in posebaj za zbiranje deviz (v tistem casu tako zelo pomembnih), ne glede na to ali so se te porabile znotraj lastnega bancnega sistema ali kot redeponirane od Narodne banke Jugoslavije.
6. teza – Z dinarji, ki jih je Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, kot protivrednost za deponirane devizne vloge hrvaških državljanov, prejela v obliki brezobrestnih kreditov od Narodne banke Jugoslavije, so se kreditirala hrvaška podjetja.
Varcevalcev ne zanima, pravtako pa nimajo tudi nobenega vpliva na odlocitve bank v zvezi s tem, koga bodo kreditirale s sredstvi, ki jih imajo na raspolago. Zato si nikjer v civiliziranem svetu ni mogoce predstavljati, da banka zanika obveznosti do svojega varcevalca s trditvijo, da se je z njegovim denarjem kreditiralo neko podjetje, ki banki ni povrnilo dolga. Kljub vsemu pa je treba reci, da je bila po lastnih podatkih Ljubljanske banke d.d., Glavne podružnice Zagreb, ob koncu leta 1989 njena bilanca 809 milijonov USD. Skupne vloge državljanov so predstavljale kar 83 odstodkov pasive, deviznih vlog pa je bilo 76 odstotkov oziroma 611,6 milijonov USD (ostalo se je nanašalo na kapital in medbancne transakcije). 74 odstotkov aktive so predstavljale terjatve do Narodne banke Jugoslavije na osnovi deviznih vlog varcevalcev, 14 odstotkov so predstavljale v glavnem kreditne transakcije z maticno banko, naložbe v gospodarstvo in državljane na podrocju Hrvaške in Slovenije pa so predstavljale vsega 12,6 odstotkov celotne aktive!
7. teza – Ce upoštevamo dolgove in terjatve Ljubljanske banke d.d., Glavne podružnice Zagreb, se ti najmanj iznicijo, ce ni hrvaški dolg celo vecji!
V tem smislu je zelo zanimiva še ena podrobnost, za katero smo v teh dneh izvedeli iz slovenskih medijev: po bilanci zagrebške podružnice Ljubljanske banke, glede na stanje s konca lanskega leta, naj bi banka 132 tisocim deviznim varcevalcem dolgovala skupno okorg 172 milijonov evrov. Njene terjatve, v glavnem do pravnih oseb, ki naj bi bile sporne in dvomljive, pa naj bi znašale 484 milijonov evrov, z opombo, da je "ta znesek tako visok zaradi hrvaških zamudnih obresti", ki pa ocitno niso bile upoštevane pri preracunavanju aktualne vrednosti neizplacanih vlog (torej 172 milijonov evrov). Najbrž je tudi vrednost denarja odvisna od tega, kdo ga bo placal oz. prejel.
8. teza – Republika Hrvaška ne spoštuje mednarodnih pogodb, v konkertnem primeru Aneksa C Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga na Dunaju 29. junija 2001 podpisali ministri za zunanje zadeve držav naslednic nekdanje SFRJ.
Ko gre za obveznosti glede varcevanja, se slovenski predstavniki pri razlagi tega Sporazuma sklicujejo na »nacelo teritorijalnosti«, kar pomeni, da mora vsaka izmed držav naslednic bivše federacije prevzeti jamstvo za celotne vloge, ki so bile zbrane na njenem današnjem podrocju, ne glede na to, na katero banko so bile položene. Ob tem Slovenija povsem ignorira dejstvo, da je ravno s tem Sporazumom dolocen kljuc, po katerem je delež Slovenije pri razdelitvi financnega premoženja in obveznosti v 16 odstotkih izšel tudi iz njenega deleža v deviznih depozitih državljanov, deponiranih pri nekdanji Narodni banki Jugoslavije, pri cemer so bili v korist Slovenije vracunani tudi depoziti državljanov podružnic Ljubljanske banke d.d. iz vseh republik bivše federacije! Brez teh depozitov bi bil tudi delež Slovenije v razdelitvi premoženja bistveno manjši (okrog 13,26 odstotkov). Torej, pri razdelitvi pravic bi moralo veljati eno nacelo, pri poravnavi obveznosti do varcevalcev pa drugo?!
9. teza – Republika Hrvaška je pravtako onemogocila dogovor v okviru Banke za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu in Mednarodnega monetarnega sklada (IMF).
Pod okriljem IMF ni bilo nobenih pogajanj in ta tudi niso predvidena. Pogajanja v Baslu so se, pod vodstvom nekdanjega švicarskega guvernerja, res zacela že pred nekaj leti. Vendar, ko se je pokazalo, da si stališca in interesi Slovenije (in njene Ljubljanske banke) na eni strani ter Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije (in njihovih državljanov, ki so varcevali v podružnicah Ljubljanske banke) na drugi strani, nasprotujejo in so nezdružljivi, so se pogajanja koncala brez rešitve.
10. teza – Republika Hrvaška in posebaj Hrvaška narodna banka ter njen guverner, se obnašajo »neevropsko« in diskriminatorno ter kršijo evropski pravni red (acquis) glede prostega pretoka kapitala.
Ocitati državi, v kateri je 92 odstotkov bancnega sistema v tujem lastništvu, da onemogoca prost pretok kapitala, je resnicno absurdno. Odrekati centralni banki katerekoli države pravico do presoje, ali bo banka, ki želi vstopiti v njen bancni sistem, prispevala k verodostojnosti in stabilnosti tega sistema, upoštevaje pri tem tudi odnos te banke do zakonskih predpisov in pogodbenih obveznosti, je pravtako nezdružljivo s kakršnim koli »evropskim pravnim redom (acquis)«.
O spoštovanju evropskih standardov in (ne)diskriminatornem postopanju govori tudi že omenjeno dejstvo, da je slovenska država s svojim Ustavnim zakonom iz leta 1994 prepovedala sodno zašcito in izvršbo v korist neslovenskih varcevalcev Ljubljanske banke, medtem ko hrvaška država ni z nobenim svojim aktom prepovedala tej banki, da bi tudi po sodni poti izterjala svoje terjatve, ki jih ima do hrvaških pravnih in fizicnih oseb.
Ivana Crnic
Predstavnica za stike z javnostjo
Press releases
